10 najbolj kultnih slovenskih alpinistk in alpinistov

Izbrati 10 najbolj kultnih imen v plejadi tako zvenečih osebnosti, kot jih ima slovenski alpinizem, je skoraj nemogoče – že zato, ker biti kulten ne pomeni nujno biti najboljši ali najhitrejši. In tudi zato, ker ima status ikone v alpinizmu pri nas prav gotovo več kot 10 posameznic in posameznikov. Biti kultna ikona neke dejavnosti pomeni, da si slednje brez te osebe ne moremo predstavljati. Pomeni tudi, da neko dejavnost povezujemo z osebo, ki je bila ali je še del nje. Da se okoli te osebe spletajo zgodbe, miti, pišejo knjige, delajo primerjave. Pogosto se okoli tovrstnih ikon spletajo tudi zgodbe, ki so izmišljene, in se takim osebam pripisujejo dejanja, ki jih sploh niso izvedle. To so osebe, ki zaradi svoje kultnosti kljubujejo času in katerih dejanja ostajajo tema pogovorov, raziskav in knjig. Lahko so tudi kontroverzne – nekateri jih obožujejo, drugi jih ne prenesejo. Tega sicer v alpinizmu ni veliko, vendar pa tudi ta dejavnost pri tem ni izvzeta. 

Za lažje razumevanje izbora naj navedem primer – ameriški igralec James Dean je umrl star komaj 24 let, a je s svojo pojavo in filmi, ki jih je posnel, postal ameriški simbol, ki ga neizogibno povezujemo z zlato dobo Hollywooda. Ni bil najboljši igralec, ni posnel veliko filmov, a je kljub temu, morda tudi zaradi svojega načina življenja in žal tudi prezgodnje smrti, postal kulten. Namenoma sem pri izboru dal prednost alpinistkam in alpinistom, ki jih ni več med nami. Tudi zato, ker sem prepričan, da se z mojim izborom, če bi bili še živi, ne bi strinjali. Morda jih tudi to uvršča med ikone, o katerih vsakdo, tako se vsaj zdi, ve vsaj nekaj. Seznam je sestavljen kronološko, izmed 10 pa si lahko najbolj kultno osebnost slovenskega alpinizma izbere vsak sam.
 

1.    Joža Čop (27. 3. 1893–28. 6. 1975)

Bolj kultno osebnost, kot je bil za jugoslovanski alpinizem do konca druge svetovne Joža Čop, bi le stežka našli. Tisti, ki so ga poznali osebno, ga opisujejo kot hudomušnega človeka, vedno pripravljenega na šalo in polnega vedrine, ki je znal to vedrino prenesti tudi na svojo okolico. Zaveden skalaš in pozneje partizan je bil zaposlen v jeseniški valjarni žic kar 46 let. Veljal je za najboljšega plezalca svoje generacije – preplezal je tako rekoč vse pomembnejše slovenske stene, največji pečat pa je pustil v Julijskih Alpah. Severno steno je po dosegljivih podatkih preplezal več kot tristokrat. Bil je član tako imenovane »zlate naveze« s Stankom Tominškom in Miho Potočnikom. Takšno ime so dobili, ker so bili vsi trije prejemniki Zlatega priznanja PZS. V sklopu TK Skala je nastopil tudi v dveh filmih – V kraljestvu zlatoroga in Triglavske strmine. Znan ni bil samo v Sloveniji, ampak tudi po Jugoslaviji. Ko je Josip Broz – Tito ob dnevu mladosti obiskal Slovenijo, ga je hotel spoznati in Joža mu je ob tej priložnosti čestital na zelo svojstven način: »Dragi maršal! Dolgo nam živi in ostani nam zdrav kot planinski kozel.« Njegov najbolj odmeven vzpon je bil prvenstveni s Pavlo Jesih v pozneje tako poimenovanem Čopovem stebru leta 1945, ko je najtežji del preplezal nenavezan in odhitel v dolino po pomoč, da so iz Severne triglavske stene rešili še Pavlo Jesih.

2.    Pavla Jesih (10. 5. 1901–12. 12. 1976)

Vendar naj na tem mestu takoj dodam, da Pavle v resnici niso reševali tako, da bi jo iz stene potegnili – navezali so jo na vrv, ona pa je izplezala sama, kar pomeni, da prvenstveni vzpon v Čopovem stebru pripada tudi njej. Odločitev, »da se bo raje vrgla v prepad, kakor pa da jo vlečejo gor«, je bila zelo v skladu z njeno naravo – bila je nepopustljiva, odločna, marsikdaj se je požvižgala na norme, ki so tedaj veljale za ženske. Nosila je hlače in ni bila nikoli ne žena ne mati in ne gospodinja, pač pa samostojna in nadvse uspešna poslovna ženska, ki je imela pred drugo svetovno vojno v lasti največjo verigo kinematografov v Dravski banovini. Dejstvo, da je izhajala iz premožne družine, ji je odprlo mnogo vrat in privoščila si je lahko več od večine. A ko se je navezala na vrv, je hotela biti enakovredna soplezalcem v vsem – tudi v tem, da je običajno plezala kot prva, kar je bilo za ženske redkost tudi po drugi svetovni vojni. Ponosna članica TK Skala je preplezala kar 18 prvenstvenih smeri, ki vse po vrsti veljajo za težke, sploh za čas, v katerem so bile preplezane. Njeno zgodbo je oblast po drugi svetovni vojni zamolčala, saj je bila po krivem obtožena kolaboracije, zaradi česar so jo razlastili. Umrla je zagrenjena in osamljena, obiskoval jo je le Joža Čop. Njeno zgodbo je javnost bolje spoznala leta 2013 po zaslugi dramske igre Pavla nad prepadom v režiji Matjaža Pograjca. Leto pozneje je bil predvajan še njen portret v režiji Igorja Šterka v sklopu dokumentarnih filmov Pozabljeni Slovenci in od tedaj ima morda tudi zaradi njene tragične usode v širši javnosti zasluženi status ikone ženskega alpinizma

3.    Mira Marko Debelak (26. 12. 1904–27. 9. 1948)

V istem obdobju kot Pavla je bila aktivna še ena izjemna ženska, Mira Marko Debelak. Vizualno povsem drugačna od Pavle – majhna in drobna – je bila druga polovica tako imenovanega »alpinističnega matriarhata«, ki je zaznamoval slovenski alpinizem pred drugo svetovno vojno. Če je Pavlin najbolj kulten vzpon tisti v Čopovem stebru, je imel in ima še danes vsaj tak status vzpon Mire Marko Debelak v Direktni smeri v severni steni Špika leta 1926. Odmeval je po vsej Evropi, Miri pa je poleg velikanske pozornosti kot prvi ženski prinesel tudi članstvo v Avstrijskem akademskem klubu. Sicer je opravila okoli 100 alpinističnih vzponov in preplezala 23 prvenstvenih smeri, bila pa je tudi izjemna smučarka. Njeno življenje je bilo burno – najprej bila poročena z Božom Pibernikom, kar naj bi bila po besedah njenega tudi že pokojnega sina Matjaža Deržaja dogovorjena poroka. Ko je spoznala slikarja in alpinista Eda Deržaja, se je od Pibernika ločila, zaradi česar je celo prestopila iz rimskokatoliške v starokatoliško cerkev, da se je lahko znova poročila. Vzdevek Marko je dobila po pesmici Marko skače, saj je bila živahne narave in izjemno spretna. Da je bila telesno kljub temu izjemno močna, priča podatek, da je uspela pri dolgem padcu v Severni triglavski steni zadržati Eda Deržaja in ga poškodovanega rešiti iz stene. Okoli tega dogodka je bilo veliko sporov, ki so se končali z njeno in Deržajevo izključitvijo iz TK Skala, katerega zvesta članica je bila. Kljub nekaj tožbam, da bi dokazala svoje trditve, pravega zadoščenja ni dobila nikoli. Umrla je za rakom leta 1948, stara komaj 44 let. 

4.    Aleš Kunaver (23. 6. 1935–2. 11. 1984)

Aleš Kunaver je bil prav gotovo eden izmed najbolj vsestransko nadarjenih slovenskih in tudi svetovnih alpinistov vseh časov – predaval je v petih jezikih, bil je konstruktor opreme za plezanje, reševanje v gorah, čolnov, avtobusa in celo letal. Bil je idejni oče in vodja prve jugoslovanske himalajske odprave JAHO I leta 1960, kar je bilo za tiste čase v geopolitični situaciji, v kakršni je bila Jugoslavija, na meji mogočega. Pozneje je vodil tudi odprave JAHO III, IV in VI, slovensko odpravo na Lhotse ter slovensko-hrvaško odpravo na Manaslu. S šestih odprav pod njegovim vodstvom so se vsi udeleženci vrnili domov. Bil je prejemnik številnih najvišjih priznanj za svoje alpinistične dosežke, priznanja pa je dobil tudi za svoje dokumentarne filme Čopov steber, Trisul, Dežela šerp, Makalu in Lhotse – južna stena. Napisal je sedem knjig, številne je po njegovi smrti dokončala njegova žena Dušica Kunaver. Status kultne osebnosti je pridobil tudi z epskim prvim zimskim vzponom v Čopovem stebru in ustanovitvijo alpinistične šole v Manangu, ki deluje še danes. Njegova je tudi slovita izjava o lovljenju svetovnega alpinističnega vlaka s strani jugoslovanskih alpinistov: »Če zamudiš vlak, moraš teči hitreje kot vlak!«.

5.    Ante Mahkota (27. 4. 1936–14. 12. 2018)

Ante Mahkota je ostal uganka vse do svoje smrti. Prav gotovo eden izmed najboljših alpinistov njegove generacije, ki je imel pred seboj v času odločitve, da ne bo več plezal, zagotovo še celo vrsto vrhunskih alpinističnih dosežkov, je zablestel z zimskim prečenjem Kamniško-Savinjskih Alp in nato s prvim zimskim vzponom v dolgi Nemški smeri leta 1955, kar mu je skupaj s številnimi težkimi vzponi v domačih stenah prineslo uvrstitev med najboljše slovenske in jugoslovanske alpiniste, ki so bili v ožjem naboru za prve odprave v tuja gorstva. Postal je član JAHO I in se z Alešem Kunaverjem že takrat izkazal kot eden izmed najboljših plezalcev obdobja 50. in 60. let. Vrh svojega alpinističnega opusa je dosegel s prvim vzponom čez obraz Sfinge leta 1966 s Petrom Ščetininom, kar je mojstrsko opisal tudi v knjigi Sfinga, ki še danes velja za eno temeljnih knjig slovenske alpinistične literature. Čez nekaj let se je iz alpinizma povsem umaknil in se posvetil novinarstvu – bil je izjemen pisec reportaž in poročevalec z različnih športnih dogodkov, pisal je tudi o alpinizmu in pozneje postal urednik revij Avto, Jana, Teleks ter avtor slovite igre Podarim-Dobim. Že tako kultnemu plezalcu sta poseben status dali tudi dve ženski njegovega življenja – slovita alpinistka Nadja Fajdiga, s katero je tvoril eno izmed najboljših mešanih plezalnih navez tistega obdobja na svetu, in legendarna pevka Marjana Deržaj. Zakaj se je Ante Mahkota tako rekoč na vrhuncu alpinistične kariere odločil prenehati s plezanjem, do danes ostaja predmet ugibanj.

6.    Stane Belak – Šrauf (13. 11. 1940–24. 12. 1995)

Če bi iskali najbolj karizmatično osebnost med slovenskimi plezalci, bi bil to skoraj zagotovo Stane Belak – Šrauf, motor in gonilna sila številnih takrat najtežjih vzponov in odprav. Po besedah njegovih soplezalcev, ki so ga brez izjeme globoko spoštovali, je bil Šrauf nekoliko kolerična osebnost, ki pa je znala v ključnih trenutkih prevzeti odgovornost in rešiti tisto, kar se je drugim zdelo nemogoče. Tudi Tone Sazonov – Tonač ga v dokumentarnem filmu Čopov steber prvič pozimi 1968 opisuje tako. Če je bil Aleš Kunaver tisti, ki si je izmislil načrt vzpona, je bil Šrauf tisti, ki je to izpeljal. Prav to se je zgodilo tudi leta 1968, ko je skupaj z Alešem Kunaverjem in Tonetom Sazonovim – Tonačem kot prvi preplezal Čopov steber pozimi v izjemno težkih razmerah. Plezali so kar osem dni, od tega bolj ali manj ves čas s Šraufom kot vodilnim v navezi. Stane Belak – Šrauf je bil tudi neizprosen, a izjemen mentor številnim mlajšim vrhunskim alpinistom, med drugim tudi Tomažu Humarju. Njegove sočne kletvice in poimenovanje mlajših soplezalcev kot »muckov« so dobro znane, podobno kot uporaba suhih sliv z visoko vsebnostjo železa za plezanje na visoki nadmorski višini. Opravil je več kot 1000 alpinističnih vzponov v najtežjih smereh doma in po svetu, od tega 60 prvenstvenih, bil vodja in udeleženec številnih odprav v Himalaji, bil je tudi član odprave, ki je kot prva jugoslovanska odprava osvojila osemtisočak – Makalu leta 1975. Posebno mesto v zgodovini alpinizma ima še danes njegovo petnajstdnevno plezanje v južni steni Daulagirija. Umrl je pod plazom pod Mojstrovko decembra leta 1995 skupaj s perspektivno mlado alpinistko Jasno Bratanič. Njuno iskanje je spremljala vsa država, pojavilo se je veliko govoric in mogočih teorij, kaj naj bi se jima v resnici zgodilo. Našli so ju šele maja 1996.

7.    Jernej Zaplotnik – Nejc (15. 4. 1952–24. 4. 1983)

Če bi med Slovenkami in Slovenci naredili anketo, na koga najprej pomislijo ob omembi besede alpinizem, bi z veliko večino zmagal Jernej Zaplotnik – Nejc. Vzornik številnim generacijam, ki se takrat, ko je on kot prvi Jugoslovan z Andrejem Štremfljem stal na vrhu sveta, še niso niti rodile. Pisec, ki je s svojo Potjo postavil standarde v gorniški literaturi, ki jih do danes po številu citatov in ponavljanj njegovih misli ni presegel še nihče. Nejc Zaplotnik je bil brez dvoma eden najboljših plezalcev tega obdobja na ekstremnih višinah in samo ugibamo lahko, kaj vse bi dosegel, če ga ne bi leta 1983 pri samo 31 letih pokopal plaz pod Manaslujem. Tudi brez tega je njegova zapuščina veličastna – več kot 350 alpinističnih vzponov po vsem svetu, od tega 30 prvenstvenih. Kot prvi Jugoslovan je stal na Mount Everestu, kamor so naši alpinisti priplezali po še danes najtežji prvenstveni smeri, ki so jo poimenovali Jugoslovanska smer. Na Radiu Slovenija še danes ob obletnicah prvega vzpona na vrh sveta radi zavrtijo posnetek tonskega mojstra Matjaža Culiberga, člana odprave na Everest, v katerem Nejc Zaplotnik po radijski postaji sporoči še eni legendi jugoslovanskih odprav Tonetu Škarji: »Tone, na vrhu sva! Sediva pri kitajski piramidi in ne veva, kaj bi«. V samo štirih letih je stal na treh osemtisočakih, kar je do takrat uspelo le redkim, med njimi tudi Reinholdu Messnerju. Najbrž največkrat citirana pa je njegova misel iz knjige Pot: »Kdor išče cilj, bo ostal prazen, ko ga bo dosegel, kdor pa najde pot, bo cilj vedno nosil v sebi«. Prav nobenega dvoma ni, da bo Nejc Zaplotnik za zmeraj ostal vzornik še številnim generacijam slovenskih alpinistk in alpinistov in tudi mnogim tistim, ki ne bodo nikoli prišli višje od Šmarne Gore.

8.    Franc Knez – Franček (15. 7. 1955–6. 10. 2017)

Okoli Frančka Kneza se je spletlo toliko mitov, da je včasih težko ločiti njegove dejanske podvige od tistih, ki mu jih pripisujejo, a jih ni dejansko nikoli doživel. Kljub temu, da bi ga bilo mogoče glede na število preplezanih in prvenstvenih smeri uvrstiti v sam vrh svetovnega alpinizma, je do konca življenja ostal dokaj anonimen zunaj alpinističnih krogov. Ni imel vozniškega izpita, na ture se je pogosto odpeljal kar s kolesom. V času, ko je imel mobilni telefon že skoraj vsak otrok, ga Franček ni hotel imeti. Intervjuje je večinoma zavračal, napisal pa je knjigo Ožarjeni kamen, ki je avtobiografska, vendar širšega zanimanja ni zbudila. Samotarski, tihi Franček Knez bi lahko ob primerni (samo)promociji in pozornosti medijev, kakršne je bil na primer deležen Reinhold Messner, zelo verjetno postal globalna alpinistična zvezda. Opravil je neverjetnih 7507 alpinističnih vzponov, od tega komaj verjetnih 1016 prvenstvenih, kar je skoraj brez dvoma tudi svetovni rekord. Prvenstvene smeri je preplezal v treh problemih Alp – Eigerju, Matterhornu in Grand Jorasses, kar je dosežek brez primere. Kot tudi dejstvo, da je s slovito severno steno Eigerja v solo vzponu kot prvi opravil v pičlih šestih urah, kar je bilo takrat na robu znanstvene fantastike. Da je to izvedela javnost, ima zasluge Aleš Kunaver, sicer bi se prav lahko zgodilo, da bi Franček to obdržal zase. S Silvom Karom in Janezom Jegličem je tvoril navezo treh mušketirjev, ki je v Patagoniji preplezala do takrat najtežjo smer – Hudičevo Diretissimo. Posebno mesto ima tudi zgodba o ocenah njegovih smeri, ki so praviloma ocenjene za dve stopnji nižje, kot je v resnici njihova težavnost. Resnica pa je, da je Franček za najvišjo težavnostno stopnjo imel oceno VI, kakor so smeri ocenjevali po drugi svetovni vojni. Danes je jasno, da bi bile številne Frančkove smeri z lahkoto ocenjene z VIII. težavnostno stopnjo. Tudi njegova prezgodnja smrt tako rekoč pred domačim pragom je mitu o Frančku Knezu dodala nove razsežnosti. 

9.    Pavle Kozjek – Pablo (15. 1. 1959–25. 8. 2008)

Pavle Kozjek je bil verjetno eden izmed plezalno najbolj dovršenih slovenskih alpinistov vseh časov. Znani so njegovi plezalni maratoni: tri Skalaške smeri v enem dnevu (Špik, Škrlatica, Triglav), enodnevni maraton v Tamarju: Zajeda Travnika (vzpon), Aschenbrenner (sestop),
Zajeda Šit (vzpon), Jesihina (sestop) in Direktna v Kotovi špici (vzpon). V enem dnevu je preplezal Helbo (vzpon v navezi), nadaljeval solo po Ladji in potem solo prosto sestopil po Čopovem stebru. Med njegovimi solo vzponi imata posebno mesto smer Večna pot v Široki peči in sestop po Čihulovi smeri. Izjemen je bil tudi v Himalaji in Patagoniji – v samo petih dneh je leta 1986 osvojil dva osemtisočaka (Broad Peak in Gasherbrum II) ter na Daulagiriju preživel bivak na 8000 metrih nadmorske višine. Leta 1997 je stal na vrhu sveta kot prvi Slovenec brez dodatnega kisika. Devet let pozneje je dobil častno omembo po izboru javnosti pri podelitvi zlatih cepinov za prvenstven solo vzpon na Cho Oju. Bil je tudi izvrsten ledni plezalec, ki je na prvih tekmovanjih v lednih plezanjih pri nas osvajal najvišja mesta. Med soplezalci je bil izjemno priljubljen zaradi svojega vedrega značaja. Opravil je več kot 1100 alpinističnih vzponov, od tega veliko število solo vzponov. V nikoli povsem natančno pojasnjenih okoliščinah je izgubil življenje pri vzponu na Mustagh Tower leta 2008. Najverjetneje je na vrhu nenavezan padel skozi opast.

10.    Tomaž Humar (18. 2. 1969–10. 11. 2009)

V svetovnem merilu je bil Tomaž Humar zagotovo najbolj znan slovenski alpinist. Njegovi vzponi so bili deležni velike medijske pozornosti, kar mu je prineslo slavo in prepoznavnost po vsem svetu. Kot prvega smo lahko spremljali med plezanjem v neposrednem prenosu, kar je bilo do takrat nekaj povsem nepredstavljivega. Njegov zaščitni znak so bili težki solo vzponi, podobno kot pri Pavletu Kozjeku. Z Vanjo Furlanom je prejel zlati cepin za vzpon v Ama Dablamu, a je bil morda še težji njegov solo vzpon v steni šesttisočaka Bobajeta. Prav tako sam je preplezal južno steno Daulagirija in zloglasni Reticent Wall v El Capitanu. Največ medijske pozornosti je bil deležen ob reševanju iz Rupalske stene Nanga Parbata, od koder ga je v tvegani operaciji rešil vojaški helikopter. Tomaž Humar je bil medijsko ves čas zelo izpostavljen, česar po njegovih besedah sicer ni bil vesel, a mu je omogočalo, da si je cilje izbiral sam. Tako se je leta 2009 skoraj na skrivaj odpravil na Langtang Lirung, kjer pa se je smrtno ponesrečil pri sestopu. Znane so njegove zadnje besede šerpi Jagatu, s katerim sta bila povezana preko radijske zveze: »Jagat, ta je moj zadnji«. Njegova knjiga Ni nemogočih poti je prav tako kot Zaplotnikova Pot ali Mahkotova Sfinga ena izmed knjig, ki je zajela najširši krog bralcev in doživela vrsto ponatisov ter citiranj misli. Morda najbolj slavna je tista o življenju: »Kako rad imam življenje, spoznavam ob preizkušnjah, ko se ga ne bojim živeti in me ni strah umreti, saj sta obe dejstvi neločljivo povezani v večni krog«.

Viri:

• Humar, Tomaž. Ni nemogočih poti. Mobitel, Ljubljana, 2001.    
• Knez, Franček. Ožarjeni kamen. Sanje, Ljubljana 2009.
• Kozjek, Pavle. Življenje alpinista. Didakta, Radovljica, 2009.
• Kunaver, Dušica. Aleš Kunaver. Obzorja, Maribor, 1988
• Mahkota, Ante. Sfinga. Didakta, Radovljica, 2011.
• Mikša, Peter, Urban Golob. Zgodovina slovenskega alpinizma. Friko, Ljubljana, 2013.
• Mikša, Peter, Elizabeta Gradnik. Trden kakor Skala. PZS, Ljubljana, 2017.
• Zaplotnik, Nejc. Pot. Cankarjeva založba, Ljubljana, 1981. 

Avtor: Jure K. Čokl