… in naj bo luč četrti dan
… in naj bo luč četrti dan
Črna tema. Sami ste, na poti v dolino. Bil je čudovit dan, brez težav ste se povzpeli na vrh Planjave pričakat sončni zahod. Dekletu ste poslali škrlatno ožarjeno Raduho, ki ji je sonce poslalo poslednji poljub toplih žarkov. Še zadnja fotografija na Instagram s pripisom – Ljubim sonce, svetloba je moja prijateljica …
… in ko se po ljubezenskem vzgibu zavedate okolja okrog sebe, opazite, da je tema in »šit, moram sestopiti, tema je, pot pa polna šodra, skalnih skokov, tla so mokra od večerne vlage. V nahrbtniku pa nimam čelne svetilke. Pa tolikokrat sem videl in bral nasvete Planinske zveze Slovenije, kaj vse mora biti v nahrbtniku, ampak meni se ne more zgoditi. Ideja! Telefon ima lučko. Svetim si z njo in počasi sestopam. Gre, za silo gre. Ah ne, no, ta družabna omrežja, fotografiranje in šibek signal. Baterija je skoraj pri koncu, opozorilo pri 10 %. Telefon samodejno izklopi svetilko. Naenkrat ostanem v črni temi. Sam. Kaj sedaj?!«
Klic na 112.
Javi se Tilen iz centra: »Kako lahko pomagam?«
»Sem na pol poti s Planjave in nimam svetilke, telefon pa je na koncu,« razložim.
Tilen: »Počakajte, vas povežem z GRS Kamnik.«
»Halo, GRS Kamnik, Srečo na tej strani. Kako lahko pomagamo?« reče glas na drugi strani.
»Ostal sem na poti proti Kamniškemu sedlu s Planjave. Nimam svetilke. Pa še telefon ima nekaj procentov baterije,« razložim.
»OK. Usedite se. Ne se premikat', da ne padete ali zdrsnete v prepad. Naši fantje pridejo za tri ure do vas. Oblecite se in predvsem brez panike!« razloži Srečo.
… in potem najdaljše ure čakanja v življenju.
Ste že kdaj bili v podobni situaciji?! V vsakem nahrbtniku naj bo obvezno čelna svetilka, je eden od nasvetov Planinske zveze Slovenije in gorskih reševalcev. Pa tudi če se v gore odpravimo samo na kratko, za eno uro. Mobilni telefon namreč ni namenjen temu in ni nadomestna svetilka za hojo v gore.
Čelna svetilka naj bo kvalitetna. Ne pozabite na rezervne baterije ali v primeru, da se polni, poskrbite, da pred odhodom v gore baterijo napolnite.
Tudi sam sem že bil v podobni situaciji, ko sem tekel na vrh Krna s Kuhinje misleč, da je baterija v čelni svetilki polna. Zgodilo se mi je kot izkušenemu gorskemu reševalcu in planincu. Na vrhu sem se vpisal v vpisno knjigo. Sam se vedno vpisujem v vpisne knjige v planinskih kočah in vrhovih, saj me bodo v primeru, da bom pogrešam, gorski reševalci prej našli, ker bodo imeli sled, kje sem se gibal. Oblekel sem se in na glavo nataknil čelno svetilko. Prižgal sem in po nekaj minutah hoje je začela utripati, da je baterija na koncu. Kmalu sem ostal brez. No, s sabo imam vedno manjšo svetilko na navadne baterije. Sam ji pravim svetilka iz železne rezerve. Če me preseneti situacija in ker se zavedam, da je to en izmed ključnih kosov planinske opreme v mojem nahrbtniku, ki mi lahko enkrat reši nepredvidljivo situacijo. No, in jo je. Z njeno pomočjo sem varno sestopil v dolino.
Čisto preprosto, ker nesreča ne počiva, ker tudi najbolj izkušene lahko preseneti nepredvidljiva situacija in ker gore ne izbirajo, kdo in kaj sem. Zato še enkrat: v vsakem nahrbtniku mora obvezno biti čelna svetilka s polno ali rezervno baterijo. Tudi če se v gore odpravimo samo na hitro, kot planinci, tekači, turni kolesarji.
Avtor: Matjaž Šerkezi, PZS
… in ko se po ljubezenskem vzgibu zavedate okolja okrog sebe, opazite, da je tema in »šit, moram sestopiti, tema je, pot pa polna šodra, skalnih skokov, tla so mokra od večerne vlage. V nahrbtniku pa nimam čelne svetilke. Pa tolikokrat sem videl in bral nasvete Planinske zveze Slovenije, kaj vse mora biti v nahrbtniku, ampak meni se ne more zgoditi. Ideja! Telefon ima lučko. Svetim si z njo in počasi sestopam. Gre, za silo gre. Ah ne, no, ta družabna omrežja, fotografiranje in šibek signal. Baterija je skoraj pri koncu, opozorilo pri 10 %. Telefon samodejno izklopi svetilko. Naenkrat ostanem v črni temi. Sam. Kaj sedaj?!«
Klic na 112.
Javi se Tilen iz centra: »Kako lahko pomagam?«
»Sem na pol poti s Planjave in nimam svetilke, telefon pa je na koncu,« razložim.
Tilen: »Počakajte, vas povežem z GRS Kamnik.«
»Halo, GRS Kamnik, Srečo na tej strani. Kako lahko pomagamo?« reče glas na drugi strani.
»Ostal sem na poti proti Kamniškemu sedlu s Planjave. Nimam svetilke. Pa še telefon ima nekaj procentov baterije,« razložim.
»OK. Usedite se. Ne se premikat', da ne padete ali zdrsnete v prepad. Naši fantje pridejo za tri ure do vas. Oblecite se in predvsem brez panike!« razloži Srečo.
… in potem najdaljše ure čakanja v življenju.
Ste že kdaj bili v podobni situaciji?! V vsakem nahrbtniku naj bo obvezno čelna svetilka, je eden od nasvetov Planinske zveze Slovenije in gorskih reševalcev. Pa tudi če se v gore odpravimo samo na kratko, za eno uro. Mobilni telefon namreč ni namenjen temu in ni nadomestna svetilka za hojo v gore.
Čelna svetilka naj bo kvalitetna. Ne pozabite na rezervne baterije ali v primeru, da se polni, poskrbite, da pred odhodom v gore baterijo napolnite.
Tudi sam sem že bil v podobni situaciji, ko sem tekel na vrh Krna s Kuhinje misleč, da je baterija v čelni svetilki polna. Zgodilo se mi je kot izkušenemu gorskemu reševalcu in planincu. Na vrhu sem se vpisal v vpisno knjigo. Sam se vedno vpisujem v vpisne knjige v planinskih kočah in vrhovih, saj me bodo v primeru, da bom pogrešam, gorski reševalci prej našli, ker bodo imeli sled, kje sem se gibal. Oblekel sem se in na glavo nataknil čelno svetilko. Prižgal sem in po nekaj minutah hoje je začela utripati, da je baterija na koncu. Kmalu sem ostal brez. No, s sabo imam vedno manjšo svetilko na navadne baterije. Sam ji pravim svetilka iz železne rezerve. Če me preseneti situacija in ker se zavedam, da je to en izmed ključnih kosov planinske opreme v mojem nahrbtniku, ki mi lahko enkrat reši nepredvidljivo situacijo. No, in jo je. Z njeno pomočjo sem varno sestopil v dolino.
Čisto preprosto, ker nesreča ne počiva, ker tudi najbolj izkušene lahko preseneti nepredvidljiva situacija in ker gore ne izbirajo, kdo in kaj sem. Zato še enkrat: v vsakem nahrbtniku mora obvezno biti čelna svetilka s polno ali rezervno baterijo. Tudi če se v gore odpravimo samo na hitro, kot planinci, tekači, turni kolesarji.
Avtor: Matjaž Šerkezi, PZS