Pod Hribarcami_triglavska magistrala

V gore s turnimi smučmi

Letošnja obilna zima, zaprta smučišča in omejitve gibanja so kot voda na mlin za razvoj turnega smučanja. Ljudje so iskali alternative alpskemu smučanju in logično prišli do turnega smučanja. Številne objave na družabnih omrežjih so še dodatno potencirale željo širšega kroga ljudi, da se začnejo ukvarjati s turnim smučanjem. Pisal bom predvsem o tekmovalnem turnem smučanju, ki mi predstavlja najbolj intenzivno izkušnjo gibanja po zasneženih gorah. Razvoj opreme gre v smeri zmanjševanja teže, izboljšanju kvalitete in geometrije smuči, višanju varnostnih standardov turnih vezi in čelad. Oblačila so lahka z izrednimi termičnimi in funkcionalnimi lastnostmi ter nudijo udobje in toploto v najbolj zahtevnih vremenskih razmerah. Vsa oprema, ki je široko dostopna za vse ljudi pa še ne zagotavlja varne izvedbe ture. V najtežjih trenutkih in nevarnosti so znanje in izkušnje edini most do življenja.

Ne bom vam predlagal konkretnih turnosmučarskih tur, ker je to lahko nehvaležno. Na trgu je veliko turnosmučarskih vodničkov, spletnih platform, kjer lahko pridobite opise tur in aktualne razmere. Povabil vas bom na tekme, ki jih organiziramo v okviru slovenskega pokala v turnem smučanju (Golte, Jezersko, Maribor, Završnica, Zelenica in Okrešelj). Šest prizorišč, kjer boste deležni enkratne preizkušnje na urejenih idiličnih progah, v najboljši družbi, z bogatimi nagradami sponzorjev, pod budnim očesom sodnikov in gorskih reševalcev in v različnih disciplinah. Zagotavljamo vam popolno ekstazo na snegu (povezava na novice KGŠ).

Triglavska magistrala

Z vami bi rad delil izkušnjo Triglavske magistrale ali slovenske »Haute route«, kot so jo nekateri poimenovali. Trasa poteka od Vogla do Krme, skozi dolino Sedmerih jezer, preko Hribaric v Velsko dolino, na Kredarico in v dolino Krme. Omenjeno turo bi moral opraviti vsak resni turni smučar. Najbolje v spremstvu gorkega vodnika ali izkušenega turnega smučarja. Zaradi težavne orientacije priporočam kontrolo s pomočjo naložene GPS poti, še posebej v primeru slabše vidljivosti in poslabšanja vremena. Trasa ponuja izvrstno turnosmučarsko izkušnjo na približno 55 kilometrih in 3600 vm vzpona in nekaj manj spusta. Povprečni turni smučarji za pot porabijo tri dni. Naši člani TSK LiMa so ravno nekaj dni prej opravili pot z gorskim vodnikom Mitjem Šornom in so bili navdušeni nad vodenjem. S prijateljem Tomažem Sokličem sva za pot s postanki porabila 10 ur in 45 min. Najhitreje pa je z omenjeno turo opravil naš najuspešnejši turnosmučarski tekmovalec Nejc Kuhar, ki je potreboval 7 ur in 20 minut, kar je vrhunski čas. Na vsak način tako hitrega gibanja ne bi bilo mogoče izvesti brez vrhunske priprave in lahke opreme. Za pot je potrebno biti opremljen z vso osebno turnosmučarsko opremo, varnostno opremo (plazovni trojček, čelada, smučarska in sončna očala, dereze, cepin, serenači), rezervnimi kožami in oblačili ter zadostnimi količinami pijače in hrane. Vso opremo sva imela v 20-litrskem nahrbtniku. Z vodo sva se oskrbela pri koči na Triglavskih jezerih in na Kredarici pred zadnjim spustom v dolino Krme.

Najino avanturo začneva v Mojstrani, kjer se dobiva ob 3.10 uri zjutraj pred cerkvijo. Ostalo mi je še nekaj žlic kosmičev, ko se pripelje Tomaž. Drug za drugim se odpeljeva do konca Kurje vasi v dolini Zg. Radovne, kjer je bil ravno še en parkirni prostor. V avtu pustiva sveža oblačila in priboljšek, ki se bo prilegel po turi. Z drugim avtom nadaljujeva vožnjo po novo asfaltirani cesti doline Radovne proti Gorjam. Nazadnje sem po tej cesti vozil še po makadamu prvorojenca Maja, ki je ves čas spal kot Muri. Zdaj je pa velik, da ga gor gledam in vedno je zame samo pika na obzorju pri teku in turnih smučeh, razen ko ima dan za počitek. Pri vožnji z avtom okoli na Bled in Bohinjsko Bistrico čvekava in misliva na veličastno turo, ki naju čaka. Pod nihalko Vogel se pripravljava in pakirava, ko se pripeljeta prijatelja, ki se prav tako podajata na isto turo. Če bi se zmenili, se sigurno ne bi srečali. Zaželimo si varno in lepo turo in že hodiva v soju čelnih svetilk po prečni cesti po Žagarjevem grabnu. Malo nad velikim tovornjakom lahko začneva hodit s smučmi, teren je pomrznjen in korak hiter. Skoraj malo prehiter, zato zavestno poskušam malo upočasniti. Na sredini ravnine zavijeva v gozd in se po sledeh predhodnikov dvigujeva do velikega snežnega plazu, ki je pod planino Zadnji Vogel. Ne morem verjeti kakšna količina snega je prihrumela dol. Počasi se svita, zato čelne svetilke ugasneva. Temperatura je globoko pod lediščem in piha močan veter, ko naju malo pod Konjskim sedlom pozdravi sončni vzhod. Tomaž je zelo poskočen, jaz pa že čutim težke in utrujene noge od teka in treninga prejšnjih dni. Je potrebno pred takšno epsko turo narediti dober počitek, me opomni Tomaž. Vendar je z mojim aktivnim načinom družinskega življenja to bolj utopija. Sledi prvi spust in nato desno po bližnjici do doma na Komni. Na uri je 3 ure in 30 minut in misel na to, da je to tura za prvi dan mi da nov pospešek. Ne izgubljava časa, pojeva energetsko tablico, preveriva smer poti na moji Garmin uri in nadaljujeva. Malo se spustiva in ujameva značilne kažipote Triglavske magistrale, ki naju vodijo po letni markirani poti čez pl. Razor in pl. Na Kalu v Lopučniško dolino. Sledi še krajši vzpon in že zagledava kočo pri Triglavskih jezerih in zamrznjeno Dvojno jezero. Privoščiva si malo daljši počitek in sendvič, ko mimo prideta mlajša turna smučarja, ki sva ju prehitela na Komni medtem, ko sta počivala v domu. Izmenjamo nekaj besed in že oddrvita naprej. Tudi onadva sta na enodnevni turi po Triglavski magistrali. Čeprav imata širše smuči in večje nahrbtnike sta enako hitra. To je pa mladost, ko ne čutiš utrujenosti in ni nič pretežko in predaleč. Jaz sem pa že precej utrujen in se mi še ne mudi nadaljevati. Malo naprej v potoku dotočiva vodo, ki bo zadostovala za pot do Kredarice. V lahkotnem drsenju na testnih Elanovih turnih smučeh Aligator 65 nadaljujem po dolini Triglavskih jezer. Jezera so zamrznjena in prekrita s snegom. Sonce na levi strani doline pripeka, na desni v vznožju Tičaric in Zelnaric pa je vse še zamrznjeno in trdo. Veter ne piha več, sonce naju prijetno greje. Proti Hribarcam mi tempo še bolj upade, zato predlagam Tomažu, da sam nadaljuje na vrh Kanjavca, jaz pa se mu izognem in se spustim v Velsko dolino. Testne Elanove smuči se res dobro odnesejo pri vijuganju po različno trdih podlagah, so odzivne in vodljive. Ob vznožju doline se mi pridruži Tomaž in skupaj nadaljujeva na Konjski preval pod Planiko. Sledi še 500 višinskih metrov vzpona do Kredarice, kjer se pridruživa ostalim turnim smučarjem, ki prihajajo iz doline Krme. Malo daljši počitek in okrepčilo v Triglavskem domu na Kredarici nama da dovolj energije za zadnjih 12 kilometrov spusta. Strmine pod Draškim, Debelim in Lipanskim vrhom so posejane z grudastimi ostanki plazov, kar otežuje smučanje. Po dolini Krme še kako prav pridejo nekaj centimetrov daljše ATK karbonske palice, ko se v soročnem odrivanju poganjam proti avtu. Nekaj minut za Tomažem prispem do avta izmučen, kot že dolgo ne. Vendar srečen ob izpolnjeni dolgoletni želji. Najprej sezujem turne čevlje in ugotovim, da so noge brez žuljev. Na začetku sem jih namazal z govejim lojem, ki se je super odnesel.

Letos bodo razmere v visokogorju še kar nekaj časa dovoljevale turno smučanje. Razmere so zaradi poledenele podlage lahko izredno nevarne. Noben osvojen vrh pa ni vreden človeškega življenja. Zato varno in srečno pot!

Avtor: Robert Pritržnik

Image
P. S. Poskrbi za zdrav življenjski slog in sodeluj v Migimigi izzivih.