Tudi lahka planinska pot zahteva opremo in izkušnje
Tudi lahka planinska pot zahteva opremo in izkušnje
Planinske poti v slovenskih gorah so glede na tehnično zahtevnost kategorizirane kot lahke, zahtevne in zelo zahtevne, nasploh pa se je treba zavedati, da to niso turistične poti in zahtevajo primerno opremo in usposobljenost. Prvi korak k varnejšemu obisku gora je načrtovanje poti in pridobivanje informacij o njeni tehnični zahtevnosti, dolžini in izpostavljenosti. Cilj moramo prilagoditi svojim psihofizičnim sposobnostim in se v gore odpraviti s primerno opremo, saj je najpogostejši vzrok nesreč v gorah zdrs, ki je predvsem posledica neprimerne obutve, neizkušenosti oziroma utrujenosti.
Pogosto se šele v megli, temi, na uničeni poti ali ko zaidemo, zavemo pomena markacij, usmerjevalnih tabel in urejenih poti, ki nam omogočajo varnejši in bolj brezskrben obisk gora. Za tem stoji malce več kot 800 registriranih markacistov Planinske zveze Slovenije (PZS), ki planinske poti nadelujejo, markirajo, čistijo in urejajo prostovoljno, za dobro vseh obiskovalcev gora.
"Za gibanje po lahki planinski poti potrebujemo planinske čevlje, pri hoji si ni treba pomagati z rokami, lahko pa si s pohodnimi palicami. Na zahtevni planinski poti si na posameznih težjih mestih pomagamo z rokami, varovala nam pomagajo pri ohranjanju ravnotežja. Zelo zahtevna planinska pot, kjer je uporaba rok nujna, ima vgrajene kline in jeklenice, ki nam omogočijo varen prehod na območjih, ki bi bila sicer za običajne planince neprehodna, priporočljiva je uporaba samovarovalnega kompleta. Zaščitna čelada je priporočljiva na vseh poteh, kjer je možnost padajočega kamenja. Predstavlja tudi zaščito pri padcih in udarcih glave ob podlago, zato je nepogrešljiva na zahtevnih in zelo zahtevnih poteh, na meliščih in mestih, kjer pot vodi pod stenami," razloži Bogdan Seliger, načelnik Komisije za planinske poti Planinske zveze Slovenije.
Planinske poti se razlikujejo tudi glede količine in vrste nameščenih varoval, zato je pomembno, da pred odhodom v gore pridobite potrebne informacije o poti, na katero se odpravljate. Najzanesljivejši vir so planinski vodniki, poudarja inštruktor planinske vzgoje in dolgoletni vodnik PZS Matej Planko in dodaja, da se je treba zavedati, da je Slovenska planinska pot zelo zahtevna obhodnica, ki je nikakor ne morete enačiti z daljinskimi potmi, priljubljenimi v tujini, kot je npr. romarska pot Camino oz. Jakobova pot.
Matej Planko še razloži, da je lahka planinska pot lahko tudi fizično naporna in zahteva veliko pozornosti: "Oznaka lahka planinska pot še ne pomeni, da je ta pot lahka tudi za nekoga, ki s hribi še nima izkušenj. Lahkih poti po planinski kategorizaciji ne moremo enačiti z lahkimi označenimi pohodniškimi ali turističnimi potmi po dolinah. Na Kamniško sedlo iz Kamniške Bistrice vodi lahka planinska pot, a za vzpon potrebujemo tri ure in 45 minut. V prvem delu poti skozi gozd po kombinaciji kamenja in zemlje, prerasle s koreninami, je potrebne veliko pozornosti, še posebej v mokrem. Zgornji del poteka po južnem pobočju, po popolnoma odprtem terenu, kjer ni zaščite pred sončno pripeko, zaradi drobirja na poti je še bolj izpostavljena. Zaradi vsega navedenega je vzpon do Kamniškega sedla zahteven zalogaj, dosti zahtevnejši od npr. lahke planinske poti na Zelenico ali Krnska jezera, prav vsaka pa od planinca zahteva primerno opremo in usposobljenost."
Avtorica: Manca Ogrin, PZS
Knafelčeva markacija označuje planinske poti
Planinske poti v slovenskih gorah so označene s Knafelčevo markacijo (belo piko v sredini obkroža rdeč kolobar), glede na tehnično zahtevnost pa so razvrščene na lahke, zahtevne in zelo zahtevne planinske poti, kar je označeno na usmerjevalnih tablah, kjer prazen trikotnik pomeni zahtevno, trikotnik s klicajem pa zelo zahtevno planinsko pot; če teh dveh znakov ni, je planinska pot lahka. Na planinskih zemljevidih polna rdeča črta predstavlja lahko planinsko pot, črtkana zahtevno in pikčasta zelo zahtevno.Pogosto se šele v megli, temi, na uničeni poti ali ko zaidemo, zavemo pomena markacij, usmerjevalnih tabel in urejenih poti, ki nam omogočajo varnejši in bolj brezskrben obisk gora. Za tem stoji malce več kot 800 registriranih markacistov Planinske zveze Slovenije (PZS), ki planinske poti nadelujejo, markirajo, čistijo in urejajo prostovoljno, za dobro vseh obiskovalcev gora.
V gore s primerno opremo
"Za gibanje po lahki planinski poti potrebujemo planinske čevlje, pri hoji si ni treba pomagati z rokami, lahko pa si s pohodnimi palicami. Na zahtevni planinski poti si na posameznih težjih mestih pomagamo z rokami, varovala nam pomagajo pri ohranjanju ravnotežja. Zelo zahtevna planinska pot, kjer je uporaba rok nujna, ima vgrajene kline in jeklenice, ki nam omogočijo varen prehod na območjih, ki bi bila sicer za običajne planince neprehodna, priporočljiva je uporaba samovarovalnega kompleta. Zaščitna čelada je priporočljiva na vseh poteh, kjer je možnost padajočega kamenja. Predstavlja tudi zaščito pri padcih in udarcih glave ob podlago, zato je nepogrešljiva na zahtevnih in zelo zahtevnih poteh, na meliščih in mestih, kjer pot vodi pod stenami," razloži Bogdan Seliger, načelnik Komisije za planinske poti Planinske zveze Slovenije.
Najzanesljivejši vir informacij so planinski vodniki
Planinske poti se razlikujejo tudi glede količine in vrste nameščenih varoval, zato je pomembno, da pred odhodom v gore pridobite potrebne informacije o poti, na katero se odpravljate. Najzanesljivejši vir so planinski vodniki, poudarja inštruktor planinske vzgoje in dolgoletni vodnik PZS Matej Planko in dodaja, da se je treba zavedati, da je Slovenska planinska pot zelo zahtevna obhodnica, ki je nikakor ne morete enačiti z daljinskimi potmi, priljubljenimi v tujini, kot je npr. romarska pot Camino oz. Jakobova pot.
Lahka planinska pot je lahko tudi fizično naporna
Matej Planko še razloži, da je lahka planinska pot lahko tudi fizično naporna in zahteva veliko pozornosti: "Oznaka lahka planinska pot še ne pomeni, da je ta pot lahka tudi za nekoga, ki s hribi še nima izkušenj. Lahkih poti po planinski kategorizaciji ne moremo enačiti z lahkimi označenimi pohodniškimi ali turističnimi potmi po dolinah. Na Kamniško sedlo iz Kamniške Bistrice vodi lahka planinska pot, a za vzpon potrebujemo tri ure in 45 minut. V prvem delu poti skozi gozd po kombinaciji kamenja in zemlje, prerasle s koreninami, je potrebne veliko pozornosti, še posebej v mokrem. Zgornji del poteka po južnem pobočju, po popolnoma odprtem terenu, kjer ni zaščite pred sončno pripeko, zaradi drobirja na poti je še bolj izpostavljena. Zaradi vsega navedenega je vzpon do Kamniškega sedla zahteven zalogaj, dosti zahtevnejši od npr. lahke planinske poti na Zelenico ali Krnska jezera, prav vsaka pa od planinca zahteva primerno opremo in usposobljenost."Avtorica: Manca Ogrin, PZS