Tudi otroci so pod stresom

Stres postaja stalni spremljevalec našega vsakdana. Čeprav večina ljudi dojema stres kot veliko težavo, je stres pravzaprav splošni adaptacijski sindrom, ki je ključen za naše preživetje. Brez njega namreč ne bi preživeli, saj nam omogoča, da se znamo na spremenjene zahteve ustrezno prilagoditi.

Otroci in prilagodljivost na stres

Raziskave potrjujejo, da se morajo dandanes tudi naši otroci znati prilagoditi stresu in stresnim situacijam. Še posebej zato, ker je stresa v obdobju odraslosti izjemno veliko oz. preveč. Nekdanje vodilo, da je treba otrokom zagotoviti čim bolj mirno življenje in jih popolnoma zaščititi pred stresom, ne drži več.

Od odraslih se nenehno zahteva in pričakuje, da smo prilagodljivi in se sposobni dobro odzvati na najtežje stresne situacije. Še več, najuspešnejši so prav tisti, ki se znajo dobro soočati z visoko stopnjo stresne obremenitve. To pa pomeni, da moramo že otroke navaditi na življenje s stresom, kar lahko dosežemo le, če jih skozi njihovo mladost primerno stresno obremenimo. In bolj kot jih bomo uspešno postopno prilagodili na stres, bolj učinkoviti bodo v prihodnosti. Seveda mora stresna obremenitev v mladosti potekati postopno, ob tem pa ves čas iščemo zgornjo mejo stresa, ki ga otroci še zmorejo uspešno premagati.

Prava mera stresne obremenjenosti

Kadar zgornjo mejo napačno ocenimo in otroke preobremenimo, se bo to pokazalo v njihovem vedenju, ki ga moramo znati prepoznati. Cilj mora biti postopen dvig stresne obremenjenosti, ki je skladen z otrokovimi trenutnimi sposobnostmi in samozavestjo. Otroci pod prevelikim stresom kažejo znake napetosti, nesproščenosti, izražajo različne dvome in se neugodno počutijo. Vsako tako vedenje seveda še ne pomeni, da jim moramo stresno obremenitev zmanjšati. Vedno gre za kompromis med razvijanjem storilnosti in občutkom, da obvladujemo zahteve. Če smo prestrogi do otrok, potem pogosto razvijejo občutke manjvrednosti in v takih stresnih situacijah odpovejo, znižata se jim samopodoba in samozavest, v prihodnje pa se ne upajo lotevati napornih nalog. Če smo premili, otroci sicer ne razvijajo stresa, hkrati pa tudi ne opravljajo težkih nalog in se jim izogibajo. Zato ne morejo razviti visoke samozavesti, posledično se ne lotevajo zahtevnih nalog in so manj storilnostno usmerjeni.

Ravnotežje med stresom in storilnostjo

Gre za iskanje dinamičnega ravnotežja, zato je pomembno, da se naučimo prepoznavati, kdaj je stres za otroke prevelik in jim škoduje. Pomembno je, da prepoznamo hujše simptome dolgotrajnega stresa, ki se pri otrocih začnejo kazati skozi stalen občutek pritiska, ki nikoli ne pojenja, niti zjutraj ali zvečer pred spanjem. Pogosto so prisotni tudi drugi znaki, kot so nespečnost, strah pred neznanim, pri majhnih otrocih včasih tudi jokavost brez nekega posebnega vzroka. Pri dolgoročnejšem prekomernem stresu se pri otrocih začnejo razvijati tiki, najrazličnejši obsesivno-kompulzivni simptomi, nekatera druga odvečna in nepotrebna vedenja, nesmiselni rituali, s katerimi si skušajo znižati pritisk, in pogosto tudi spremenjeno verbalno komuniciranje.

Vsakič, ko se taki simptomi začnejo pojavljati, ni treba takoj zmanjšati stresne obremenitve. Najbolj pomaga, da se z njimi pogovorimo o težavah, ki jih tarejo, o strahovih, ki jih bremenijo, in pa predvsem o tem, kako lahko take stvari uspešno rešujejo. Otrokom je pomembno, da vedo, da imajo podporo in razumevanje staršev. Socialna podpora je možna protiutež stresorjem, s katerimi se soočajo, pomaga pa jim tudi njihova samozavest, zato jih pohvalimo, ko naredijo nekaj dobrega. Pohvala vedno prija in dvigne našo samozavest, a vendarle mora biti realna.

Še najbolj pa seveda pomaga, če otrokom pomagamo najti načine, kako se lahko uspešno soočajo s stresom. To jim bo pomembno pomagalo pri oblikovanju lastne osebnosti. In kar je najpomembneje, tudi pri utrjevanju prepričanja, da se znajo sami dovolj dobro in učinkovito spopasti z neprijetnimi in stresnimi situacijami.