Varnost na zahtevnih in zelo zahtevnih planinskih poteh

Varnejše gibanje v gorskem svetu nam omogočajo planinske poti, ki so označene s Knafelčevo markacijo. Planinske poti delimo na lahke planinske poti, zahtevne in zelo zahtevne planinske poti.

Slednje se od lahkih planinskih poti razlikujejo po tem, da vodijo čez tako zahtevne odseke, da si moramo pri napredovanju pomagati z rokami, težje prehodni deli pa so opremljeni z jeklenicami in ostalimi pripomočki za napredovanje.

Od planinca zahtevajo odlično telesno pripravljenost, psihično stabilnost ter predvsem izkušnje in znanje ustrezne uporabe opreme.

10 priporočil Združenja planinskih organizacij alpskega loka (CAA)

Hoja po zelo zahtevnih planinskih poteh je povezana s tveganji. Pri nezadostni pripravljenosti, pomanjkljivi opremi ali napačnem ravnanju obstaja nevarnost padca.

1. Skrbno načrtujte

Načrtovanje je ključ do varnih, užitka polnih tur. Natančno se pozanimajte o težavnosti in dolžini ture, dostopu in sestopu, vremenu in razmerah na poti.

2. Cilj prilagodite osebnim sposobnostim

Previsoko izbrana težavnostna stopnja zmanjšuje doživetje in lahko privede v nevarne situacije.

3. Uporabljajte popolno, normam ustrezajočo opremo

Plezalni pas, samovarovalni komplet in čelada: samo dosledna in pravilna uporaba opreme omogoča varnejšo hojo po zelo zahtevnih poteh. Za nujne primere imejte s seboj komplet prve pomoči in mobilni telefon.

4. Ob nevarnosti nevihte ne vstopajte na zahtevno planinsko pot

Udar strele pomeni življenjsko nevarnost. Dež, mokrota in mraz povečajo nevarnost padca.

5. Dvojno preverjanje ob vstopu

Medsebojno se kontrolirajte: spoj plezalnega pasu, povezava samovarovalnega kompleta s plezalnim pasom, čelado.

6. Kritično preverite jeklenico in kline

Padajoče kamenje, pritisk snega, drobljenje skale zaradi zmrzali in korozija lahko poškodujejo varovalne in druge naprave. Poročajte o poškodovanih varovalih in poteh. Ne vstopajte na zaprte planinske poti.

7. Vzdržujte zadostno varnostno razdaljo

Med dvema fiksnima točkama se sme gibati samo ena oseba.

8. Jasen dogovor pri srečevanju

Komunikacija in obzirnost preprečujeta nevarne situacije pri prehitevanju ali srečevanju.

9. Pozor, padajoče kamenje!

Previdno gibanje preprečuje sprožanje kamenja.

10. Spoštujte naravo in okolje

Potujte z javnimi prevoznimi sredstvi ali s skupinskim prevozom. Odpadke odnesite s seboj. Ne povzročajte hrupa.

Poskrbite za varnost!

Hoja po zahtevnih in zelo zahtevnih planinskih poteh naj nam ne predstavlja izziva za spoprijemanje s strahom pred višino, saj se ta lahko hitro žalostno konča ali pa bo potrebno posredovanje gorskih reševalcev.

Na zahtevne in zelo zahtevne planinske poti se običajno ne podajamo sami. Pred odhodom zdoma o svoji nameri nekoga obvestimo ali pa pustimo pod vetrobranskim steklom avtomobila sporočilo z našim načrtom izleta. Svetujemo, da se na pot podate skupaj s planinskim vodnikom PZS ali pa se pridružite skupini planincev v okviru izleta planinskega društva.

Če se na pot podajamo v družbi prijateljev, družine …, upoštevajmo, da se prilagodimo najšibkejšemu. Ne prevzemimo vloge »vodnika«, če nimamo izkušenj in znanja! Otroci bodo na zahtevnih in zelo zahtevnih planinskih poteh uživali, saj se jim bo »ves čas dogajalo«, ker bodo plezali, zanimive so jim jeklenice in večina jih ima rada občutek prepadnih sten. Načeloma bodo imeli manj težav kot odrasli, saj se ne zavedajo morebitnih nevarnosti. Moramo pa zanje poskrbeti predvsem z vidika varnosti in primerne opreme. Če kot starši tega nismo vešči, to obvezno storimo pod vodstvom planinskega vodnika PZS ali gorskega vodnika.

Na kaj vse moramo še biti pozorni?

Na turi poskrbimo tudi za pravilno hidracijo in nadomeščanje izgubljene energije.

Na hojo po zahtevnih in zelo zahtevnih planinskih poteh se pripravimo postopno, velja načelo od lažjega k težjemu. Naj ne bo naša prva tura po zelo zahtevni planinskih poti in še to po tisti, ki velja za težjo. Predvsem nas naj ne zavedejo subjektivne ocene posameznikov na družabnih omrežjih.

Na zahtevnih in zelo zahtevnih planinskih poteh je običajno teren izpostavljen padajočemu kamenju, zato je uporaba gorniške čelade obvezna. Ta glavo zaščiti pred manjšimi kamenčki, še posebej pa pred morebitnimi trki z glavo v skalo pri napredovanju.

V zadnjem času se soočamo tudi z vse več podori in kamnitimi plazovi. V primeru, da na spletni strani stanje-poti.psz.si pri načrtovanju ture nismo naleteli na zaporo planinske poti, na terenu pa je pot uničena zaradi plazu, podora ali poškodovanih varoval, to sporočimo na poskodbe.poti@pzs.si.

Opisu poškodbe dodamo sliko in dober opis lokacije. Svežega kamnitega plazu ne poskušamo prečkati, saj je podor lahko še aktiven, tla pa nestabilna. V primeru, da nas padajoče kamenje ujame sredi izpostavljenega dela poti v steni, se tesno stisnemo k njej in si dodatno zavarujemo izpostavljene dele z nahrbtnikom. Na padajoče kamenje vedno glasno opozorimo s »Pazi, kamen!« – tudi če mislimo, da smo na poti popolnoma sami.

Velikokrat se na teh potem srečamo z zaplatami snega. Tudi v poletnih mesecih in sploh tam, kjer pot poteka preko grap, kamor sonce ne posveti. Gre za zbit, trd sneg, ki ga lahko varno prečimo le s pomočjo derez in cepina. Velikokrat je jeklenica tudi pod snegom. Če s seboj nimamo opreme in nismo vešči gibanja po takšnem terenu, je bolje, da obrnemo in se varno vrnemo po isti poti nazaj. Gora nas bo počakala. Enako storimo, če imamo občutek, da nas je strah ali pa preprosto nimamo dneva.

Cilj planincev naj ne bo vrh, temveč varna vrnitev domov.

Več o načrtovanju ture lahko najdete v priročniku »Varno v gore« in v zapisu Kako varneje v gore poleti?

Avtorica: Katarina Kotnik, strokovna sodelavka PZS za področje planinskih poti

Avtor: Matej Ogorevc, inštruktor planinske vzgoje
P. S. Poskrbi za zdrav življenjski slog in sodeluj v Migimigi izzivih.