Z otrokom v gore

Tudi pri planincih velja, da »iz malega zraste veliko«, zato morajo biti mladi planinci vedno deležni prav posebnega odnosa in pozornosti. Pri tem igrajo pomembno vlogo starši, vodniki v planinskih društvih in vsi ostali obiskovalci gora, po katerih se otroci zgledujejo.

Planinske ture, na katere se odpraviš z družino oziroma s svojimi najmlajšimi (lahko pa tudi z nečaki, otroki prijateljev ...), so vedno nekaj posebnega. Zahtevajo več priprav pred odhodom, pametno izbiro cilja, motivacijo otrok pred in med pohodom ter nekaj skritih asov v rokavu, s katerimi rešuješ nepričakovane težave oziroma izzive.

Otrok naj sodeluje že pri pripravi planinske ture

Starejši otroci naj bodo aktivno vključeni že pri pripravah na turo, saj bodo tako postali bolj odgovorni in samostojni. Pomagajo naj izbrati cilj, skupaj preglejte zemljevid in poiščite primerne poti, naredite urnik, z vami naj redno preverjajo vremensko napoved, pripravijo svoj nahrbtnik, pregledajo opremo in podobno.

Pri pripravi otrokovega nahrbtnika upoštevaj, da ta ne sme biti težji od ene desetine otrokove teže. Nahrbtnik pripravita skupaj in pri vsaki stvari mu razloži, zakaj jo potrebuje. Enako velja tudi za nepotrebne reči, ki si jih morda želi vzeti s seboj. V nahrbtniku ne smejo manjkati rezervna in dodatna oblačila, malica, pijača v čutarici, čepica s ščitnikom in »energijski« priboljšek, seveda pa mora biti vsebina prilagojena starosti otroka, izbranemu cilju in letnemu času. Starejši otroci imajo lahko s seboj tudi kompas, žepni nož in torbico s prvo pomočjo, mlajši pa svojo najljubšo igračo. Če boste v gorah tudi prespali, naj ima otrok s seboj tudi potrebščine za osnovno higieno.

Kako izbrati primerno turo?

Izbrani vrhovi naj bodo primerni otrokovi starosti in sposobnostim, predvsem pa naj bo velik del izleta namenjen igri. Seveda v gorah ni prav veliko parkov z igrali, a teh otroci pravzaprav sploh ne potrebujejo. Dovolj bo že, da jim na vrhu ali pri planinski koči pustite dovolj časa in hitro bodo našli kaj zanimivega za igro. Med potjo proti vrhu naj bo čim več zanimivih reči, kot so jezera, potoki, mostovi, razgledi in podobno, s čimer se zamotijo in obnovijo motivacijo.

Otroku zgolj dejstvo, da je prišel do vrha, morda ne bo pomenilo tako velike nagrade za njegov trud, da bo naslednjič spet pripravljen na hojo v gore. Veliko bolje je, če ga na vrhu pričaka okusna nagrada (štruklji, preste, miške ali kaj podobnega), če je dovolj prostora in priložnosti za igro ali če so v okolici živali (že zgolj krave so lahko nadvse zanimive). Za začetek zato izbiraj take planinske ture, ki so manj zahtevne za hojo, a se med potjo ter predvsem na vrhu več dogaja. Nekaj idej najdeš na koncu tega zapisa.

Če se izkaže, da otrok ne bo zmogel poti do vrha ali pride do drugih težav, turo raje prekinite. Prvi planinski koraki morajo biti namreč zabavni in zanimivi, sicer se lahko pri otroku razvije odpor do planinarjenja, trma staršev pa je ravno tako škodljiva kot trma otrok. Odsvetujemo tudi pomoč otroku s tem, da ga vzameš v naročje (ali »štuporamo«) in neseš do vrha. To naj bo res izjemoma ter podprto z dobrim razlogom, ki ga bo razumel in sprejel tudi otrok, sicer bo ves čas dvigal roke ter tarnal, kako je utrujen.

Planinske ture so imenitna priložnost za učenje

Otroci se hitro učijo in so si sposobni zapomniti ogromno njim zanimivih informacij, vseeno pa jim moraš znanje podajati postopoma in ga nato na vsaki planinski turi utrjevati. Mlajši otroci naj na prvi turi spoznajo markacije in druge oznake, njihov pomen ter razne oblike, na naslednji pa naj skušajo že sami ugotoviti, kje vodi prava pot. Tako bodo postopoma osvojili vse potrebno znanje, ga dobro utrdili in nabrali ogromno koristnih izkušenj.

Pomembno je, da otroku pokažeš oziroma ga opozarjaš na pomembne, zanimive ter tudi nevarne reči, kot so recimo:

  • trop gamsov (in druge živali, seveda),
  • zaščitene rastline,
  • smeti, ki so jih odvrgli malomarni planinci,
  • kače, krušenje kamenja, prihajajoče nevihtne oblake in druge nevarnosti,
  • markacije, oznake in razne smerokaze,
  • pravilna in nepravilna hoja planincev,
  • pozdravljanje drugih planincev (obnašanje in pravila bontona v gorah).

Reševanje težav in drugi izzivi

Ko se v gore odpraviš z otroki, se lahko že najmanjša težav(ic)a spremeni v resen problem. Največja generatorja težav sta utrujenost in dolgčas, če pa se jima pridruži še trma, se je pogosto najbolje kar takoj obrniti in se odpraviti nazaj v dolino.

Zoper utrujenost so odlični redni postanki z malico ali manjšim prigrizkom ter požirkom pijače, proti dolgčasu pa recepta, ki bi preverjeno deloval pri vseh mladih planincih, ni. Otroka je priporočljivo že nekaj dni pred odhodom začeti navduševati za turo s pogovori o tem, kaj vse bo lahko videl med potjo, kaj ga čaka na vrhu (priboljški v planinskem domu oziroma koči so hudo mikavni), pri večjih otrocih so dobra motivacija tudi novi žigi v njihovem planinskem dnevniku. Najpomembneje je, da otroka ves čas spodbujaš in ga za njegov trud večkrat pohvališ, ohranjaš pozitiven pristop in skrbiš za dobro voljo. Tudi nasvete in ideje proti dolgčasu najdeš na koncu zapisa.

Med koristno nabiranje izkušenj spada tudi učinkovito reševanje težav. Žulj (ali pa odrgnina in podobno) se lahko spremeni v pravo dramo, veliko bolje pa je, če ohraniš mirno kri in otroku pokažeš, kako se take težave hitro reši. Za začetek bo dovolj, če znajo pomagati sebi, pozneje pa se bodo naučili tudi pravilnega ravnanja v primeru nesreče in nudenja pomoči drugim.

Oprema za otroke

Osnova so kakovostni in uhojeni pohodni čevlji oziroma po domače gojzarji, seveda pa so za prve in nezahtevne planinske pohode po urejenih poteh dovolj že robustnejši pohodni športni copati.

Oblačila naj bodo primerna letnemu času in možnim vremenskim spremembam. Tudi otroci naj se oblačijo po sistemu čebule (torej v več slojih), v nahrbtniku morajo imeti rezervna oblačila, seveda pa pri mlajših ni odveč, da imaš zanje tudi ti en rezerven paket oblačil. Saj veš, »nesreče« v naravi sploh niso tako redke, še posebej, če je kje v bližini kakšna luža. Oblačila naj bodo lahka in zračna, otroka pa morajo učinkovito ščititi pred vetrom in vlago.

Naslednji je na vrsti nahrbtnik, ki ga je najbolje kupiti v specializirani trgovini oziroma se o vrsti in velikosti nahrbtnika posvetovati s strokovnjakom. Nahrbtniki bodo rasli skupaj z otrokom, ki bo vsako leto kos zahtevnejšim turam, zanje pa bo potreboval tudi vedno več opreme. V nahrbtniku se bo poleg rezervnih oblačil, malice in pijače slej ko prej znašlo veliko različnih kosov opreme, kot so kapa, rokavice, vetrovka, sončna očala, zaščitna sredstva (sonce, insekti), torbica prve pomoči, dereze, kompas, zemljevid, daljnogled, pohodne palice, komplet za samovarovanje, vrv, čelada in tako naprej.

Bonton

Mlade planince je treba že od prvega dne naprej učiti pravil obnašanja, primernega odnosa do drugih planincev ter spoštovanja narave in gora, poleg razlaganja pravil in učenja pa je za lepo vzgojene bodoče planince najpomembnejši dober zgled starejših planincev, še posebej staršev. Sem spadajo pozdravljanje drugih planincev, skrb za naravo (odnašanje smeti v dolino), spoštovanje miru v gorah (plašenje živali, povzročanje hrupa in podobno odpade), upoštevanje pravil v planinskih domovih, na poteh, v narodnih parkih in na zavarovanih področjih, pa tudi skrb za svoje planinsko znanje in dobro telesno pripravljenost. Več o bontonu in obnašanju v naravi si lahko prebereš v dokumentu Obisk v naravi, na spletni strani Planinske zveze pa najdeš tudi Častni kodeks PZS.

Ideje za prve planinske izlete:

  • Gorenjska: Lubnik, Polhograjska Grmada, Jošt, Kriška gora, Jakob ...
  • Primorska, Notranjska: Planina nad Vrhniko, Slivnica, Vremščica, Slavnik ...
  • Dolenjska, Zasavje: Trdinov vrh, Limbarska gora, Lisca, Koča na Bohorju ...
  • Bela krajina: Mirna gora
  • Štajerska: Rogla, gora Oljka, Donačka gora, Celjska koča, Lovrenška jezera na Pohorju

Ideje za preganjanje dolgčasa in motivacijo:

  • Z otroki dobro opazujte in skušajte opaziti čim več živali, ki živijo v gorah. Iščite njihove sledi. Med postanki si lahko otrok pomaga tudi z daljnogledom.
  • V »otroške« planinske ture skušaj vplesti katerega od pravljičnih, knjižnih oziroma ljudskih junakov (Kekec, kralj Matjaž, gospod Kališnik/Hudournik, Zlatorog, gospod Trebušnik, Peter in Tomaž …), lokalno legendo, kakšno zgodbo si lahko tudi izmisliš.
  • Poleti poiščite gozdne sadeže in se posladkajte z borovnicami.
  • Če je pot dolgočasna, naj otrok pod tvojim nadzorom (ali nadzorom druge odrasle osebe) spleza prek manjše skale ob poti, izziv so lahko tudi korenine, pa ozke stezice ob glavni poti in podobni naravni »poligoni«.
  • Med postanki postavite »smerokaz« iz ploščatih kamnov, postavljenih eden na drugega.
  • Opazujte vreme, kje so ostale zaplate snega, kakšne so posledice vremenskih razmer …
  • Naučite se nekaj zanimivih vozlov, ki se jih uporablja v gorah.
  • Pokaži in otroku razloži, kako se orientirati s pomočjo zemljevida, kompasa, oznak in drugih pripomočkov. Super igra je tudi, ko se odrasli planinci skupaj z otrokom »izgubite«, nato pa vsi skupaj in pod vodstvom otroka spet poiščete pravo pot.
  • Še posebej mlajšim otrokom so zanimive skrivalnice, ko se z enim od spremljevalcev skrijejo za skalo ali drevo ob poti in »ustrašijo« ostale pohodnike iz svoje skupine.
  • Otroci naj imajo vlogo vodnika – iskanje markacij je lahko prav zabavno.
  • Če imaš to možnost, lahko otrokom pripraviš lov na zaklad. Predhodno se povzpni na izbrani vrh in na poti pusti različne namige in naloge, iskanje in reševanje katerih bo otroke dodatno zamotilo in motiviralo na poti do cilja. Če gre na izlet skupina, kjer je poleg otrok več odraslih in eden od njih lahko na poti navzgor manjka, ne da bi to zmanjšalo varnost izleta, lahko vlogo postavljavca lova na zaklada prevzame on. Vzame naj si le nekaj časa »prednosti«, da ga z otroki slučajno ne presenetite. 😉