Kaj moraš vedeti, ko se odpraviš s psom v hribe

Psi že dolgo niso več le čuvaji, ampak so postali zvesti spremljevalci in na nek način tudi družinski člani. Zato je razumljivo, da jih vedno več ljudi jemlje s seboj vsepovsod, tudi v gore. A ker so gore prav posebno okolje, se morata nanje pripraviti oba, pes in njegov lastnik. Dolgim turam, mrazu, snegu vročini, ostremu kamenju, divjim živalim in gorskemu okolju vsaka pasma ne bo kos. Pes mora biti navajen pogojev v gorah, imeti dovolj kondicije in se znati v gorah obnašati, predvsem pa je pomembno, da je dovolj star. S postopnim navajanjem na hribe začnita šele, ko je star eno leto oziroma leto in pol. Na začetku naj bodo poti krajše in manj »gorske«, potem pa jih počasi podaljšujta in »povišujta« ter dodajajta različne podlage (kamenje, skale, gozdna tla, travniške poti). Priporočljiv je tudi trening v kinološkem centru, kjer se bo naučil premagovanja različnih ovir ter se navadil družbe drugih psov in ljudi.

Obvezna pasja planinska oprema

Kadar se v gore odpraviš s psom, bo tvoj nahrbtnik težji še za nekaj dodatnih kosov opreme:

  • hrana in voda za psa,
  • oprsnica in povodec,
  • vrečke za pobiranje iztrebkov,
  • veterinarska prva pomoč.

Če vaju čakajo poti z ostrim kamenjem, dodaj v nahrbtnik še posebne pasje copatke za zaščito občutljivih blazinic, pa na kakšen priboljšek ne pozabi. Izjema so le pasje igrače. Strokovnjaki namreč odsvetujejo, da bi pes nosil kaj v gobcu (igračo, palico, vejo), saj se s tem zmanjša možnost hlajenja.

Pasje nevarnosti

Pes nastopa v dveh vlogah – zaradi svoje živalske narave je lahko nadležen ali nevaren ljudem in drugim živalim v gorah, obenem pa tudi njemu grozi vrsta nevarnosti. Odgovoren in izkušen lastnik lahko nevarnosti obeh vrst uspešno prepreči z ustrezno vzgojo psa in svojim ravnanjem.
Ko se s psom odpravljaš v gore, moraš paziti na:

  • Pasji lajež – nadležen je za druge planince, moti gorski mir in plaši druge živali. Če so v bližini pašne živali, lahko pes s svojim laježem pri njih povzroči preplah in s tem potencialno nevarnost za živali in ljudi.
  • Prosto tekanje psa po gorah
  • Srečanja z drugimi psi in ljudmi – imej psa na povodcu, da se ne bo stepel z drugimi psi, pazi tudi, da velik pes na ozki stezi ne bo koga zrinil s steze ali ga prestrašil.
  • Vremenske razmere – poskrbi, da psu ne bo vroče oziroma ga ne bo zeblo. Prav tako se lahko ustraši grmenja in bliskanja ali se izgubi v megli na neznanem terenu.
  • Pasje strahove – pes je v gorah soočen z mnogimi okoliščinami, ki jih v domačem okolju ni navajen. Tudi psa je lahko strah višine, visokih ovir na poti ali vremenskih dogodkov, to pa povzroči nagonsko in panično reakcijo, ki lahko privede do nesreče.

Pes oziroma njegove reakcije so lahko nevarne tudi za lastnika, saj ne manjka primerov, ko je zdrsnilo psu in je s seboj potegnil še svojega lastnika. Zato velja, da ne smeš povodca nikoli trdno privezati ali pripeti nase, še posebna previdnost pa je potrebna na poledenelih ali drsečih predelih, ozkih stezah, nad strmimi pobočji in podobno.

Pes ima kosmata ušesa

Socializacija in poslušnost sta absolutno na prvem mestu med pogoji, ki jih mora pes izpolnjevati, če želi v hribe. Odpoklic mora biti popolnoma zanesljiv, ne glede na to, kaj se dogaja v okolici, sicer so lahko posledice hudo nevarne. Tudi če svojemu psu popolnoma zaupaš, se lahko v njem v določenih okoliščinah prebudi lovski (ali kakšen drug) nagon. Sem spadajo srečanja z divjimi živalmi, nenadni dogodki (hrup, proženje kamenja, obnašanje drugih ljudi …), soočenje z neznanim terenom (prepadi, višina, hudourniki, brvi in mostički, strmi spusti ali ovire na poti) in druge okoliščine, ki jih ni navajen. Pes ima kosmata ušesa, pravijo, zato ga v vseh naštetih in podobnih primerih pripni na povodec in ga po potrebi pomiri.

Posebno poglavje so planine in druga območja, kjer se pase živina. Tam mora biti pes obvezno na povodcu in ne sme prosto tekati naokrog, ti pa moraš poskrbeti, da s svojim obnašanjem ne vznemirja in plaši živali.

Psi žal niso všeč vsem …

Tudi med planinci se bodo našli taki, ki jim psi niso všeč ali pa se jih celo bojijo. Ne dovoli, da pes prosto teka med drugimi planinci, jih ovohava ali si ob njihove hlače briše slino, kar je še posebej neprijetno za otroke.
Zagotavljanje, da »saj ne bo nič naredil«, ljudi ne pomiri, zato jim ne vsiljuj svojih prepričanj ali navdušenosti nad svojim kosmatincem. Že po nekaj planinskih turah bosta s psom znala prepoznati tiste, ki so prav tako navdušeni nad psi, in one, ki s psi nimajo najboljšega odnosa.
V to kategorijo bi lahko uvrstili tudi planinske koče. Načeloma psom vstop ni dovoljen, a se med oskrbniki najdejo tudi izjeme in če ni preveč ljudi, se da s psom v koči tudi prespati. V izogib zapletom, nesporazumom in slabi volji pa vseeno še pred odhodom od doma preveri, kako se s psi razumejo v planinski koči na tvoji poti in temu prilagodi planinsko turo.